se mi zdi, da je Iza ravno začela hoditi v vrtec, pa je sedaj že skoraj leto in pol mimo...Iza raste...v višino...predvsem pa raste tudi v vse druge smeri...
in v tem letu in pol se je naučila končno tudi kakati...kalvarija, ki se je začela kmalu po naši selitvi in se je končala letošnjega januarja...
mala trmica je zadrževala blato tako močno, da je prišlo do prolapsa zadnjega dela črevesja...in potem sva se z najdražjim učila, kako skoraj po vsakem kakanju vračati to črevo nazaj...najprej smo jo skoraj vsak dan peljali na Pediatrično...potem smo pa zbrali pogum...pa malo zadevo preučili, kako najlažje in najmanj boleče to storiti sami...Iza pa je bila pri tem neverjetno potrpežljiva...
ne bom opisovala koliko naših živcev je šlo za prepričevanje, da je potrebno kakati vsak dan...koliko ur sem pretuhtala, kako ji lahko še pomagam...eksperimenti s sirupi, hrano, svečke...
no minilo je v začetku letošnjega januarja...kako, niti ne vem...ampak enostavno se je odločila, da bo kakala...in sedaj kaka...sicer jo je treba včasih še opomniti...pa potem na komando leti...ampak prolapsa že 2 meseca ni več...in upam, da ga tudi ne bo več...
drugače pa je Iza ena velika lumpa zadnje čase...tako doma kot v vrtcu nam živčke kravžlja s svojim obdobjem kljubovanja...vse je ne...otrokom nagaja v vrtcu...doma nas ščipa in grize...nikjer več ni naše poslušne, male gospodične...
Ni komentarjev:
Objavite komentar